Od 1918–1922 se je dalo Strniško taborišče v uporabo za primorske begunce Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Najvišje število primorskih beguncev, ki so živeli v Strnišču od preobrata do ukinitve, je bilo 6400. Na dan ukinitve je bivalo v Strnišču 1541 oseb, od teh je bilo 186 domačinov, 32 železničarjev, 819 Rusov, 503 primorskih beguncev in en begunec italijanske narodnosti.
Župnijski zapiski iz župnije Svetega Lovrenca nadalje pojasnjujejo, da je deželna vlada poleg šole vzdrževala še bolnišnico, sirotišnico za predšolske otroke, razne storitvene delavnice in menzo. Mesečno je v ta namen nakazovala begunskemu taborišču 120.000 do 140.000 kron.
Skopi podatki omenjajo še, da je taboriščna uprava vodila tudi matične knjige: knjigo rojstev, knjigo smrti in knjigo porok. Ti zapiski še obstajajo in jih hranijo v prostorih županstva v Strnišču (prej so se te knjige nahajale v župnišču kraja Lovrenc na Dravskem polju). Uprava je te knjige vodila od 1. januarja 1919 pa do 31. januarja 1922, v njih pa najdemo podatke, da se je v tem času v begunskem taborišču Strnišče rodilo 173 otrok (88 fantkov in 85 deklic), umrlo je 128 ljudi, poročilo pa se je 63 parov. V zapiskih piše tudi, da so bili vsi umrli pokopani na pokopališču v Strnišču.
- rodilo 173 otrok (88 fantkov in 85 deklic).
- umrlo 128 ljudi.
- poročilo pa 63 parov.
Tu se žal konča ves opis triletnega bivanja primorskih ljudi v barakah v Strnišču. S tako skopimi podatki si zgodovinarji niso in si še danes ne morejo kaj dosti pomagati. Se največ podatkov so si nabrali s pričevanji ljudi, ki so tam prebivali in so na lastni koži občutili vse tegobe barakarskega življenja.
Iz zasedene primorske se je od leta 1918 do jeseni 1919 v strnišče priselili okrog 4600 novih prebivalcev. Med te štejemo več sto bivših avstro-ogrskih železničarjev in živeli so v bivši bolnici Mlada Boleslav.
Vili Prinčič STERNTHAL zadnja postaja 1918 – 1922
[1]V strniške barake se naselijo begunci s Primorske in Istre
V Strnišču so se nekoliko kasneje naselile tudi večje skupine Slovencev iz primorskih krajev, ki so jih že v zadnjih mesecih 1918 sporazumno z antanto zasedli Italijani. Narodno zavedni Primorci niso hoteli živeti pod Italijo, zato je mnoge pot zanesla v Strnišče, v begunsko naselje, kjer se je nabralo od jeseni 1918 do jeseni 1919 kar okrog 4600 in najbrž tudi več novih prebivalcev. Med te štejemo tudi več sto slovenskih železničarjev bivših avstro-ogrskih železnic, med njimi največ Primorcev. V Strnišču so čakali, da jih namestijo na nova delovna mesta jugoslovanske državne železnice.
[2]V pomoč zgodovinarjem in preučevalcem so bili tudi podatki, navedeni v župnijski kroniki župnije Lovrenc na Dravskem polju v teh je navedeno, da so iz avstrijskih medvojnih begunskih taborišč, v prvi vrsti iz Brucka pri Dunaju, decembra 1918 prispele veje skupine pregnancev. Nadalje v ročno zapisani kroniki preberemo, da je Deželna vlada že v šolskem letu 1918/19 odprla osnovno šolo, ki jo je v šestih razredih obiskovalo 617 učencev. Učitelji so bili vsi iz vrst primorskih beguncev, pouk pa je potekal v prostorih ene od največjih barak blizu strniškega gradu. V naslednjem šolskem letu 1919/20 je šolo obiskovalo že 919 učencev. V tistem času (tako župnijska kronika) je j v Strnišču doseglo največje število prebivalcev, kar 6400. Omeniti gre tudi, da so se medvojnim beguncem pridružili še mnogi Primorci, ki so se po koncu vojn znašli pod italijansko okupacijo. Mnogi niso želeli živeti po Italijo in so rajši zbrali pot pregnanstva v nastajajočo državo, kraljevino SHS.
V skromnih zapiskih kronike je nadalje navedeno, da se je spomladi 1920 veliko beguncev odločilo za povratek domov. Vedeli so, da jih čaka popolnoma nov način življenja v državi, ki ni bila njihova in je bila zato njihova prihodnost zavita v tančico negotovosti. V veliki večini primerov pa je zmagalo domotožje in hrepenenje po Primorski. V to odločitev so jih silili tudi predstavniki begunskih odborov z utemeljitvijo, da je povratek v razrušene vasi nujen, sicer bodo v povsem slovenske kraje nove oblasti začele naseljevati italijanske kolone. S tem bi se v nekaj letih povsem spremenila narodnostna podoba obsežnih goriških območij.
No, v letu 1920 je število šolskih otrok zelo hitro padlo na 311 in je nato iz leta v leto padalo, tako da so šolo v Strnišču ukinili konec dvajsetih let.
Župnijski zapiski nadalje pojasnjujejo, da je deželna vlada poleg šole vzdrževala še bolnišnico, sirotišnico za predšolske otroke, razne storitvene delavnice in menzo. Mesečno je v ta namen nakazovala begunskemu taborišču 120.000 do 140.000 kron. Skopi podatki omenjajo še, da je taboriščna uprava vodila tudi matične knjige: knjigo rojstev, knjigo smrti in knjigo porok. Ti zapiski še obstajajo in jih hranijo v prostorih županstva v Strnišču (prej so se te knjige nahajale v župnišču kraja Lovrenc na Dravskem polju). Uprava je te knjige vodila od 1. januarja 1919 pa do 31. januarja 1922, v njih pa najdemo podatke, da se je v tem času v begunskem taborišču Strnišče rodilo 173 otrok (88 fantkov in 85 deklic), umrlo je 128 ljudi, poročilo pa se je 63 parov. V zapiskih piše tudi, da so bili vsi umrli pokopani na pokopališču v Strnišču.
Tu se žal konca ves opis triletnega bivanja primorskih ljudi v barakah v Strnišču. S tako skopimi podatki si zgodovinarji niso in si še danes ne morejo kaj dosti pomagati. Se največ podatkov so si nabrali s pričevanji ljudi, ki so tam prebivali in so na lastni koži občutili vse tegobe barakarskega življenja.
[3]Ljudska šola
Ptujska zgodovinarka Vida Rojic je zbrala zelo natančne podatke o številu otrok, ki so v Strnišču obiskovali Ljudsko šolo. Iz njenega zapisa razberemo:
Za naseljence v Strnišu po prvi svetovni vojni je odprla deželna vlada Slovenije že v šolskem letu 1918/1919 1judsko šolo. Uredili so jo severozahodno od gradu, blizu cerkvene barake, v eni izmed velikih barak.
Za šolo so ohranjeni tile podatki o številu otrok v šolskih letih:
| Šolsko leto | Število razredov | Število vzporednic | Število otrok v začetku in na koncu šolskega leta | |
| 1918 / 19 | 6 | 3 | 617 | 671 |
| 1919 / 20 | 6 | 4 | 619 | 311 |
| 1920 / 21 | 6 | 3 | 303 | 181 |
| 1921 / 22 | 4 | 2 | 181 | 121 |
| 1922 / 23 | 2 | – | 105 | 58 |
Število šolskih otrok, ki je doseglo svoj vrh v šolskem letu 1919/20, je že v istem letu zdrknilo od 917 na 311 učencev, naslednje leto pa na 181. Padajoče število šolarjev zgovorno priča, da je bilo največ prebivalcev v Strnišču v začetku šolskega leta 1919/20. To potrjuje zgodovinski vir, ki navaja za ta čas 4600 prebivalcev v Strnišču. Na dan 31. januarja 1922, ko je deželna vlada Slovenije prenehala vzdrževati taborišče, je štelo naselje še 1541 ljudi, šolarjev pa je bilo še 181,
Spomladi 1922 se je izselilo iz Strnišča v Prekmurje 200 Primorcev (o tem nekoliko več v naslednjih poglavjih). Svoj novi dom so našli v tedanji občini Pince, v zaselku Pince Marof (50 Istranov) in v zaselku Benica (150 Goričanov). Z njihovo izselitvijo iz Strnišča se je zmanjšalo število njegovih prebivalcev na 1341. Po izselitvi 815 Rusov iz Strnišča oktobra 1922, tudi o tem nekoliko kasneje, je ostalo v naselju le še 526 prebivalcev. Prišteti jim moramo nekaj na novo priseljenih delavcev, ki so se zaposlili v novih podjetjih in v naselju rojene. S temi je bilo v Strnišču jeseni 1922 nastanjenih 616 prebivalcev.
Iz zasedene primorske se je od leta 1918 do jeseni 1919 v strnišče priselili okrog 4600 novih prebivalcev. Med te štejemo več sto bivših avstro-ogrskih železničarjev in živeli so v bivši bolnici Mlada Boleslav.
[4]Otroško zavetišče v Strnišču
…………………………………….
[5]V Strnišu nič novega
V taborišču Strnišče je življenje teklo naprej. Prebivalci so se vdali sodo in čakali, kaj se bo zgodilo. Upanje umrje zadnje, pravijo! Turobne vzdušje je od časa do časa razveselil kak lep, mnogokrat nepričakovan trenutek. Največje veselje v družino je prinesel nenadejan povratek družinskega očeta, moža ali brata, ki so ga imeli za pogrešanega, a se je po več letih odsotnosti vrnil iz nekega ujetništva. Pogosto se je devet mesecev kasneje rodil kak nov član družine. Rojstev je bilo v Strnišču kar nekaj. Iz matičnih knjig, ki so jih vodili v župniji Lovrenc na Dravskem polju, izhaja, da se je od 1. januarja 1919 do 31. decembra 1922 v Strnišču rodilo 88 moških in 85 ženskih otrok, skupaj 173. V knjigi so navedeni tile poklici očetov: 30 obrtnikov, 10 kmetov, 2 učitelja, 25 železničarjev, 5 orožnikov, 4 redarji, 14 delavcev, 5 uradnikov. 51 očetov ima oznako »begunec«. 27 je nezakonskih otrok, brez navedbe očeta. Nezakonskih otrok je bilo kar nekaj, v nekaterih primerih (to bomo videli ob koncu knjige) so očetje priznali očetovstvo po poroki s svojo zaročenko. (Sedaj knjige hranijo v občinskih uradih v Kidričevem in zaradi pomanjkanja ostalega gradiva veljajo za pravo poslastici za zgodovinarje in raziskovalce. Poleg knjige rojstev hranijo še knjigo mrtvih in knjigo porok). V Mrliški knjigi je prvi vpisu umrlega bil 22. januarja 1919, zadnji pa 31. januarja 1922, ko so begunsko taborišče ukinili. V tem obdobju je umrlo in bilo pokopanih na strniškem pokopališču 128 ljudi, 65 moških in 63 žensk.
Starostna obdobja s številom umrlih navaja tale tabela:
| Obdobje | Število umrlih | Odstotek |
| do 10 let | 44 | 34,4% |
| 10-20 let | 11 | 8,6% |
| 20-50 let | 28 | 21,9% |
| 50-70 let | 16 | 12,5% |
| nad 70 let | 28 | 21,9% |
| nedoločena starost | 1 | 0,7% |
| Skupaj | 128 | 100,0% |
Kot vzrok smrti v Strnišču od 1. januarja 1919 do 31. januarja 1922 navaja mrliška knjiga tele bolezni: 31 primeroV15 primerov srčnih bolezni, 1 primer starostne oslabelosti, 10 primerov bolezni dihal (razen TBC), 11 primerov izčrpanosti, 6 primerov črevesnih obolenj, 6 primerov raka, 3 primeri variole, 3 primeri meningitisa, 3 primeri duševnih bolezni, 2 primera možganske kapi. Po enkrat so navedene za vzrok smrti še druge bolezni, kakor: rahitis, predčasen porod, možgansko vnetje, naduha, vnetje želodčne sluznice. Petim umrlim niso pripisali vzroka smrti, dve osebi pa je povozil vlak.
Največji odstotek umrlih zavzema starost od rojstva do desetega. leta. Od teh je umrlo v prvem letu starosti kar 25 otrok, v prvem mesecu pa kar 14. Ena izmed umrlih v Strnišču ni vpisana v strniški mrliški knjigi, ampak hajdinski, ker so jo pokopali novembra 1919 na hajdinskem pokopališču. Bila je dvanajst dni stara deklica.
Mrliška knjiga navaja za 128 umrlih v Strnišču podatke o poklicih, nezaposlene pa imenuje le kot »begunce« Kmetov je umrlo 14, trije kmečki otroci, osem obrtnikov, pet obrtniških otrok, pet delavcev, en delavski otrok, en orožnik, ena bolniška strežnica, dvainpetdeset beguncev, trije begunski otroci, enaintrideset »otrok« in štirje le z navedbo imena (podroben seznam umrlih navajamo na koncu knjige).
Poročna matična knjiga navaja, da se je v času vzdrževanja taborišča poročilo 63 parov ali 126 oseb. Po poklicih so bili ženini: obrtniki (19), delavci (11), kvalificirani delavci (7), uradniki (6), kmetje (4), železničarji (4), kmečki sinovi (3), orožniki (2) in en učitelj ter en ruski kadet. Beguncev brez navedbe poklica je v poročni knjigi pet. Za neveste navaja poročna knjiga tele poklice: obrtnice (7), kmetice (3), kmečke hčerke (6), delavke (11), gospodinjske pomočnice (2), učiteljice (1), uradnice (1), 28 jih je imenovanih »begunka«, tri neveste so brez vsakršne navedbe. Starost ženinov je bila taka: eden je bi”19 let, 37 med 20 in 29 letom, 18 med 30 in 3 letom, 6 med 40 in 49 letom in eden nad 50 letom. Neveste so se poročile v teh letih: 7 jih še ni dopolnilo 20 let, 42 je bilo starih od 20 do 29 let, 11 od 30 do 39 let2 od 40 do 49 let in ena 55 let.
Med poročenimi pari je bilo 54 moških starejših od nevest, pet nevest pa starejših od ženinov in štirje pari enako stari. Štirinajst moških je bilo 10 do 18 let starejših od nevest, drugi pa od 1 do 9 let (tudi seznam porok v celoti objavljamo na koncu knjige).
Ti statistični podatki so navedeni v zapisu zgodovinarke Vide Rojic in so bili leta 1984 objavljeni v Časopisu za zgodovino in narodopisje iz Maribora.
[6]Prve obrtne delavnice
V Strnišču je življenje teklo dalje v enoličnosti barakarskega naselja. Uprava, pa tudi zunanje deželne in državne oblasti so se trudile, da bitem trpinom brez domovine zagotovile delo in razne zadolžitve. S tem so jih skušale odvrniti od vsakodnevnih skrbi, kijih vsekakor ni bilo malo, pa
tudi od nasprotujočih si napovedi o povratku domov. Ta negotovost in protislovne vesti s Primorske so včasih hujše kot splošno pomanjkanje in fizično trpljenje.
Povedati gre, da se je po vojni v Strnišču naselilo tudi nekaj domačinov, ki so dobili zaposlitev v pletarski zadrugi ter mizarski in kovinarski zadrugi. Oba obrata so ustanovili po prihodu primorskih beguncev v Strnišče. Za pletarno je ohranjen podatek, da je pričela poslovati 1. januarja 1919, torej le kak mesec po njihovem prihodu v taborišče. V njej so najprej enajst primorskih beguncev, pozneje pa še nekatere domačine. Večina od teh je delala v pletarni le po eno ali dve leti. Pletarno je vodil pletarski strokovnjak Mirko Ogorelec, doma iz Cirkulan v Halozah.
Naslov pletarskega obrata je bil: Pletarna v Strnišču, Slovenija, Registrirana zadruga z omejeno zavezo.
Po podatkih, ki jih je zbrala zgodovinarka Vida Rojic, je bila pod pokroviteljstvom poverjenika za socialno skrbstvo deželne vlade Slovenije. ustanovljena še Mizarska in kovinarska zadruga v Strnišču, ki je zavzemala šest do sedem barak.
V zadrugi je delalo po zadružnem načelu 25 mizarjev. Za število kovinarjev pa ni ohranjenih podatkov. Vse stroje je zadruga odkupila od uprave taborišča. Za uporabo barak bi morala plačevati upravi 6.000 kron letne najemnine. Barake, ki jih je zadruga uporabljala, so ocenili na 220.000 do 250.000 kron. Zadruga, ki je bila naslednica bivše Solkanske zadruge, ni imela lastnega kapitala. Upravi taborišča je zato 8. novembra 1921 dolgovala kar 269.636 kron za režijo in material. Pletarska zadruga je uporabljala eno veliko in pet do šest manjših barak v naselju Halic. Barake so ocenili na več kakor 100.000 kron.
V zapisu, ki ga je, kot rečeno, po temeljiti raziskavi opravila zgodovinarka Vida Rojic, je opisan tudi utrip življenja v taborišču. Med drugim je zapisano, da je bilo begunsko taborišče v Strnišču v veliko breme deželni vladi Slovenije. Mesečno jo je vzdrževanje stalo okrog 140.000 kron. Delavnice v Strnišču niso krile teh stroškov, kajti stroje so vse premalo izkoriščale. Zato si je deželna vlada prizadevala, da taborišče čim prej ukine. Najprej se je odločila ukiniti s 1. januarjem 1922 denarne in materialne podpore taboriščnikom. Datum pa je morala prestaviti zaradi hudih razmer, ki so nastale v taborišču po ukinitvi podpore – na 31. januar 1922. O zaposlenih v Strnišu na dan 31. januarja 1922 nam govori tale tabela:
| Poklici zaposlenih | Število družinskih članov |
| 20 obrtnikov | 82 |
| 8 redarjev | 33 |
| 3 orožniki | 14 |
| 4 učitelji | 8 |
| 2 uradnika | 10 |
| 14 upokojencev | 48 |
| Skupaj | 195 |
[7]Begunsko taborišče ukinejo
Že leta 1921 se je govorilo, da bodo begunsko taborišče ukinili. V Ptujskem listu z dne 13. 11. 1921 beremo poziv beguncem, naj se do 31.12. 1921 prijavijo za vrnitev na Primorsko. Vsi, ki se bodo v roku prijavili, ne bodo plačali stroškov selitve. Kakšen je bil odziv na to časopisno objavo ni znano. Znano pa je, da je bilo 1. januarja 1922 v Strnišču 1541 prebivalcev; to je: 186 domačinov, 32 železničarjev, 819 Rusov, 503 primorski begunci in en Italijan. Domačini, zaposleni v strniških delavnicah, in železničarji ter še nekateri zaposleni, niso potrebovali življenjske podpore, pač pa so jo potrebovali nezaposleni primorski begunci, teh je bilo 303.
Od teh naj bi se preselilo 45 družin z 230 družinskimi člani v Prekmurje, kjer jim je deželna vlada namenila zemljo. Po njihovi preselitvi bi ostalo v Strnišču še 73 oseb potrebnih podpore ali pa zaposlitve. Lahko pa bi se tudi vrnile domov na Primorsko, ki je tudi uradno pripadla Italiji.
V dokumentih beremo, da je bilo pripravljenih za selitev v Prekmurje le približno 180 ljudi, to je okrog 30 družin. Te naj bi dobile petnajst strniških barak, ki bi jih tu razstavile in znova postavile v Prekmurju.
To je bil čas, ko je že bila podpisana rapalska pogodba in z njo zakoličena meja med Italijo in SHS. Primorske begunce v Sloveniji so počasi začeli obravnavati že kot nedomačine in kot tuje državljane. Tako rekoč so postajali nezaželeni gostje. Očitnih pozivov k odhodu sicer ni bilo, namigi v tej smeri pa so se v nekaterih časopisih že pojavljali. Čeprav kratek, a zelo pomenljiv je bil članek, objavljen v Ptujskem listu 13. novembra 1921, torej le kak mesec pred dokončno ukinitvijo taborišča v Strnišču. V članku so sicer izpostavljena navodila, kako naj se begunci (imenovani že italijanski državljani), ravnajo s potrebnimi dokumenti za odhod domov, med vrsticami pa je čutiti: pojdite čim prej! Takole se glasi ta kratek poziv.
[8]Begunci!
Oddelek za socialno skrb opozarja s tem vse begunce, da ugodnost brezplačnega prevoza zanjo in njihovo selitveno blago v staro domovino preneha nepreklicno s 31. decembrom 1921. Kdor se torej še namerava izseliti, naj se požuri in ne zamudi te zadnje prilike, ker se poznejšim prošnjam nikakor ne bo moglo ugoditi. Pripominja se tudi, da se mora odslej vsak begunec, ki je italijanski državljan, pismeno obrniti n italijanski konzulat za potni list, ki ga naše oblati potem le vdirajo, ker dosedanjih prepustnic ne smejo ve izdajati.
Vse to so začeli uresničevati že januarja 1922. Kot rečeno, je 31. januarja 1922 Deželna vlada Slovenije prenehala vzdrževati begunsko taborišče v Strnišču. Ustavila je izplačilo vseh podpor, zaprla kuhinjo, ukinila bolnišnico. Bolniške sestre so odpotovale drugam. Hudo bolne begunce so poslali v ptujsko bolnišnico. Prav na ta dan je poslalo šolsko vodstvo upravi taborišča seznam bosih otrok s prošnjo za čevlje. Prejelo je odgovor, da je taborišče ukinjeno. V šoli so odvzeli otrokom malico. Osemletna deklica je zajokala med poukom. Učiteljica jo je vprašala, zakaj joče. Deklica je odgovorila: »Rada bi umrla, da ne bom več lačna«. Orožnik je javil v upravno pisarno, da je 16-letni čevljarski vajenec, edinec bolne vdove, ukradel nekaj desk, da je materi zakuril v peči.
Sneg je zapadel za pol metra visoko. Nihče ni mogel v gozd po suhljad. Uradniki so oddali beguncem poslednjo zalogo živeža in kuriva.
V Strnišču je nekaj dni po razdelitvi z vi zadnje hrane in kuriva zavladala lakota Begunce je ogrožal še hud mraz, Začeli so krasti les iz sosednjih gozdov.
Dne 1. februarja 1922 je okrajni glavar na Ptuju poslal brzojavko predsedstvu pokrajinske uprave za Slovenijo, češ da vladajo v Strnišu neznosne razmere in da morajo beguncem takoj poslati hrano.
Komandant V. orožniške brigade je 11. 2. 1922 o položaju begunskega naselja v Strnišču poslal poročilo komandi državne divizijske oblasti y Ljubljani in jo prosil, naj takoj posreduje beguncem pomoč.
Že pred tem, 6. 2. 1922, je kapetan 1. voda, 2. čete bataljona žandarmerijske brigade pisal pismo komandantu 5. žandarmerijske brigade, da je potrebno v Strnišču zopet nastaviti upravnika, odločnega, a čutečega moža.
Najobsežnejše poročilo o razmerah v Strnišu je napisal na dan razpusta taborišča predstojnik taboriščne uprave v Strnišču, g. Merljak. Zaključil ga je s prošnjo, naj strniškim beguncem takoj pošljejo pomoč, naj jih pravno zavarujejo in naj do konca marca 1922 izselijo iz Strnišča prijavljene za Prekmurje, druge pa vrnejo Italiji, če niso otirali že Vse druge, za delo sposobne, naj deželna vlada pošlje na delo.
Begunce je odrešila lakote in mraza gospodarska komisija deželne vlade za stvarno demobilizacijo v Ljubljani, ko je 15. februarja 1922 nakazala oddelku za socialno politiko v Ljubljani 500.000 kron za omiljenje bede strniških beguncev. Nakazilo je podpisal vladni komisar dr. Rutar.
Kmalu za tem, 25. februarja 1922, je vladni svetnik dr. Josip Dermastja izročil v imenu pokrajinske uprave v Ljubljani pletarsko šolo v Strnišču novoustanovljeni pletarski zadrugi v Strnišču. Zadrugo so ustanovili, kot vemo, 1. januarja 1919 z namenom pospeševati pletarstvo kot domačo industrijo in vpeljati vrbogojstvo za novo panogo kmetijstva. Ravnateljstvo pletarne je prevzel Mirko Ogorelec, rojen 1895 v Cirkulanah v Halozah.
Po ukinitvi begunskega taborišča v Strnišču je od 303 Primorcev v Strnišču optiralo za Jugoslavijo 230, ki so se prijavili za selitev v Prekmurje. Selitev naj bi podprlo poverjeništvo za socialno skrbstvo v Ljubljani. Adolf Ribnikar, poverjenik tega oddelka pri deželni vladi za Slovenijo, je seznanil z željo beguncev ministra dr. Gregorja Žerjava. Ta je naročil, naj deželna vlada nakaže iz izkupička za strniško taborišče 500.000 kron za selitev. Dr. Žerjav je bil pripravljen vsoto refundirati iz sklada ministrstva za socialno politiko. O tem je sporočil 13. februarja 1922 predsedstvu deželne vlade.
Predvideno selitev primorskih beguncev iz Strniša so opravili po posredovanju dr. Žerjava. Taborišče primorskih beguncev se je znižalo na 73 oseb, obstajalo pa je še do 30. avgusta 1922, ko je uprava potrošila zadaja sredstva, nakazana 15. februarja 1922 Takrat so zapustili strniško taborišče upravnik in uradniki.
V Strnišču je ostalo še nekaj družin, ki so si našle zaslužek v trgovini, obrti in so bile zaposlene v strniških delavnicah, v šoli in še drugod. To so bile družine Adamič, Berginc, Furlan, Bajt, Breznik, Hertiš, Jurčič, Komavli, Mathans, Rudolf, Strašek, Krajnik, Samec in še nekatere.
Kmalu po ukinitvi taborišča je nekaj družin našlo zaslužek na Ptuju, kakor Krajnikovi, Pešlovi, Furlanovi, Samčevi in še nekateri, več družin pa v drugih krajih Slovenije.
S propadom industrijskih delavnic v Strnišču leta 1926 in po ukinitvi šole leta 1928 so Strnišče zapustili še zadnji primorski begunci.
[9]Taborišča ni več, kaj bomo z barakami?
Že v začetnih poglavjih knjige je navedeno, da se je za nakup taboriščnih barak že leta 1921 zanimal Franc Čuček, podjetnik s Ptuja. Zgodovinarka Vida Rojic je v svojem dolgem pregledu zapisala, da je omenjeni podjetnik že dve leti prej kupil Hellinovo strniško graščino in posestvo, na čigar zemlji je stal skoraj ves taboriščni kompleks. Čuček je po odhodu zadnjih prebivalcev, želel barake spremeniti v industrijsko-trgovski obrat z veliko tovarno železniških vagonov, ki naj bi jo opremila neka znana nemška tovarna. Čeprav nima nobene veze z begunci, se nam je to zdelo primerno za objavo, ker je podjetnik Čuček točno navajal razporeditev taborišča in njihovo morebitno uporabljivost. V svojem programu, ki ga je predstavil krajevnim oblastem, je ptujski podjetnik navedel, da bi obstoječe barake uporabili za prva stanovanja delavcev, ki bi jih postopoma nadomestili z zidanimi stanovanjskimi hišami. Za pet let bi Čuček tovarni odstopil še njegovo grajsko poslopje, ki naj bi služilo za pisarne in stanovanja vodilnega osebja. Nadalje Čuček piše, da bi tri barake blizu železniške postaje, to so bivša razkuževalnica, pralnica in še ena od njih, uredil za obrat sadnih konzerv. Družabnika naj bi bila dva Goričana, bivša begunca, strokovnjaka za konzerviranje sadja. Eden izmed njiju je že leta 1920 v eni izmed barak sušil slive in jabolka. Čuček bi v tem obratu zaposlil najmanj 5 beguncev za sezonsko delo. Obrat bi koristil tudi kmetom v ptujskem okraju, ki bi lahko iztržili del pridelka. Obrat bi konzervirano sadje lahko pošiljal v Švico in drugam v tujino. V druge dele taborišča, kot sta bila Halic in Dunaj, bi naselil še druge obrate. Oblasti je tudi prosil, naj ne podirajo barak in drugih objektov, kajti za njihovo ponovno postavitev bo potrebno vlagati nov denar.
V eni od svojih ponudb je Franc Čuček omenil, da želi odkupiti vse barake, razen petnajstih, ki so namenjene Primorcem za selitev v Prekmurje, in treh, ki so namenjene Jugoslovanski matici, ter šest barak na obrobju taborišč, ki so namenjene za nadrobno razprodajo. Zavezal se je tudi, da bo obstoječo pletarno obdržal v sedanjih barakah za deset let, mizarsko zadrugo pa pet. Inventar bolnišnice bi prevzela ptujska bolnišnica, se drugo bi po likvidaciji taborišča prodala gospodarska komisija. Ozkotirna železnica bi pripadala kupcu.
Na podlagi vseh teh ponudb in projektov so novembra 1921 pri deželni vladi sklenili, da bodo ves taboriščni kompleks prodali podjetniku Čučku. To se je tudi zgodilo in ob razpustu taborišča, 31. januarja 1922, je Čuček prevzel 150 barak, In Sicer: južno od železniške proge Ptuj-Pragersko je stalo 29 barak (bivša bolnica Mladá Boleslav), severno od proge, v Halicu, 34 barak, v Klatovem 26 barak, na Dunaju 24 barak, 37 barak je bilo raztresenih. Barake so bile različnih velikosti: one velike so merile od 22 do 47 metrov v dolžino in 8 do 12 metrov v širino; manjše pa so bile dolge okrog 14 metrov in široke 8 metrov. Barake so bile lesene, notranje stene pa obložene z lesom ali keramičnimi ploščicami, opeko, korkom ali lepenko. Med manjšimi skupinami barak so bile kopališke barake s kabinami, uradniške barake, baraka-kavarna, klavnica, baraka električne centrale, strojnice in stanovanjske barake ob strojnih barakah, barake z vodovodno črpalko in drugimi vodnimi napravami in še barake ob Čučkovem grajskem poslopju.
Franc Čuček je s svojimi zamislimi, polnimi optimizma, računal na dokaj hiter industrijski razcvet Strnišča. Vsi njegovi načrtni pa so se v naslednjih letih izjalovili in podjetnik je zašel v hude finančne težave, ki so povzročili stečaj vseh njegovih obratov. Ostala mu je le graščina z manjšim posestvom.
[10]Preselitev v Prekmurje
Še do pred nekaj leti je malokdo kaj vedel o Primorcih v Prekmurju. Življenjske zgodbe in usodo teh ljudi, je širša javnost spoznala septembra 2011,ko so v predavalnici gradu v Kromberku pri Novi Gorici, predstavili knjigo z naslovom Od Soče do Mure. Gre za zanimivo publikacijo, ki opisuje križev pot primorskih Slovencev, zlasti z Goriškega, ki sta jih prva svetovna vojna in povojno fašistično nasilje pregnala daleč od domačih ognjišč in so zatočišče in nato stalno nastanitev našli v Prekmurju. Nedvomno gre za eno tistih tragičnih zgodb, ki so ostale nekako v senci ostalih dogodkov v 20. stoletju in jih je tudi uradna zgodovina komajda obravnavala,
[1] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 40, avtor Vili Prinčič
[2] Citat iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 42-44, avtor Vili Prinčič
[3] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 62, avtor Vili Prinčič
[4] Pomembno poglavje v knjigi STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 65, avtor Vili Prinčič
[5] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 93, avtor Vili Prinčič
[6] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 95, avtor Vili Prinčič
[7] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 129, avtor Vili Prinčič
[8] Citat iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 130, avtor Vili Prinčič
[9] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 132, avtor Vili Prinčič
[10] Poglavje iz knjige STERTHAL ZADNJA POSTAJA 1918-1922 stran 133, avtor Vili Prinčič
Društveni internetni naslov: DRUŠTVO PRIMORCI IN ISTRANI V PREKMURJU. vadikonvladimir@gmail.com
ZGODOVINA - KIDRIČEVO 